Nikoli ne bom pozabil tistega trenutka, ko mi je punca povedala, da bova postala starša. Takrat je namreč ravno ugotovila, da je noseča. V tistem trenutku pa so bili občutki res neopisljivi. Tisti občutek sreče, katerega nisem nikoli pred tem občutil, a hkrati sem vedel, koliko odgovornosti naju čaka. Zato sva se morala pripraviti, kajti čakala naju je nosečnost – priprave za bodoče starše.
Čeprav pa je nosečnost obdobje, katerega občuti ženska, oziroma ga je fizično deležna, sem spoznal, da bom moral tudi sam narediti zelo veliko. Hitro sem namreč opazil, da so se začela punci precej hitro spreminjati počutja. Kakšen trenutek je bila čisto vesela, polna energije, naslednji pa je bila že tiho in brez energije. Zaradi tega sem se prav moral naučiti, kako jo lahko v tem obdobju kar se da dobro podpiram, a ji dam hkrati čas zase, ko bi ga potrebovala. Sprva je bilo to precej težko, sploh v tistih prvih tednih nosečnosti, ko so ji hormoni povzročali kar nekaj težav, a sem se lahko na srečo hitro navadil, ter ji pomagal in nudil podporo, ko je to potrebovala.
Nato pa je prišlo še tisto obdobje, ko se je nosečnost počasi končevala. To so bili tisti zadnji tedni, oziroma deveti mesec. Takrat sva začela v polnem teku urejati sobico za otroka, kupila ustrezno posteljo, oblačila in seveda tisti voziček. Nato pa je bilo le še potrebno počakati, da pride otrok na svet, saj je bilo zanj že vse pripravljeno. Tistih zadnjih nekaj dni je bilo zaradi tega zelo stresnih. Imela sva namreč občutek, da bi lahko vsak čas punca rodila, kar je bilo po eni strani precej strašno.
A ko je bilo konec nosečnosti, ter se nama je rodila hčerka, so bili občutki neverjetno srečni. Sploh ne moram z besedami opisati, kakšno veselje sem v tistem trenutku čutil. Življenje je obrnilo novo stran, katera pa je bila res nekaj posebnega.…